Obrobne, a obenem nepogrešljive
Skupnostni značaj panoge
Tunolov je v teku stoletij predstavljal najpomembnejši vir preživetja za slovenske ribiče tržaškega primorja. Tune so lovili na obali med Barkovljami in Štivanom, vsaka posadka je imela tri ribiče na opazovalnem položaju in še dodatnih šest ali sedem mož v čolnu.
Pri tej panogi so ženske sodelovale v zaključnem delu tunolova in sicer pri vleki mrež iz morja. Ko se je ta zaključila, so ribiči razdelili ulov: polovico tunov je zadržal lastnik čolna. Od druge polovice je vsaka sedma riba pripadala tistim, ki so pomagali pri vleki mreže, vključno z ženskami in otroki.
Nazadnje je prišlo na vrsto skrbno čiščenje tun, pri čemer so lahko sodelovale tudi ženske. Tunino meso je bilo namenjeno ribji tržnici, medtem ko so drobovino ribiči obdržali zase in za svoje družine. Srca in jetrca so takoj ocvrli, začinili s koromačevim cvetjem (kuaramačem) in pojedli. Tunine želodce so vlagali v sol in jih pozimi kuhali podobno kot vampe.
Jasna Simoneta
Ribiški muzej Tržaškega Primorja
Museo della pesca del Litorale triestino
2.2.a
Ženske in tunolov v tržaškem primorju
2.2.b
Trst, trgovsko središče in… tunolov
2.2.c
Tunolov v Nabrežini
2.2.d
Tunolov v Križu
2.2.e
Ženske in otroci
Ni dvoma, da je tunolov panoga, ki je z vidika spola močno polarizirana. Posadka je bila sestavljena izključno iz moških izvidnikov in ribičev. Kljub temu pa so bili zaradi potrebe po sodelovanju celotne skupnosti vanj vpletene tako ženske kot otroci. Z njihovim sodelovanjem je bil skupnostni značaj te panoge še bolj poudarjen.