Pogled na družbo »D. Tripcovich & C.« z obale

Sprehod po pomolih pristanišča v iskanju družinske in skupne pomorske zgodovine vzhodnega Jadrana med 19. in 20. stoletjem

Zgodba, kot je zgodba o družbi Tripcovich, njeni družini ter družbenem, kulturnem in gospodarskem okolju, v katerem je zorela, si zasluži, da jo pripovedujejo pripovedovalci, kot so Mann, Kazantzakis, Singer ali Balzac. Vsi avtorji, ki so veliko vedeli o neuspehu. Prav tako bi bila odlična študija primera za gospodarskega zgodovinarja, kot je David Landes. Vendar ena stvar ne izključuje druge.

Landesov model za preučevanje propadanja družinskih podjetij, znan kot »sindrom Buddenbrook«, se lahko odlično uporabi za družbo Tripcovich. Tudi v našem primeru se krivulja razvija v treh fazah, ki ustrezajo trem generacijam vodenja družinskega podjetja: faza ustanovitve podjetja s strani generacije »pionirjev«; trenutek konsolidacije in širitve zahvaljujoč drugi generaciji »veleindustrialcev«; tretja in zadnja faza, faza zatona, v času vodenja tretje generacije. V primeru Tripcovichev ni šlo le za dekadenco ali odtekanje, temveč za največji zlom, ki ga je Trst – v vsej svoji zgodovini trgovcev, ladjarjev, bankirjev in zavarovalnic – kdajkoli doživel. Na začetku devetdesetih let 20. stoletja je bil Tripcovich holding, sestavljen iz številnih podholdingov in približno 120 hčerinskih družb, ki je zaposloval približno 6 000 ljudi v Sredozemlju in Severni Evropi. Pravi gigant. Tudi obseg propada družbe leta 1994 je bil velikanski: dolg v višini več kot 500 milijard lir (ocenjena zgodovinska vrednost 400.047.000 EUR), sestavljen iz neposrednih dolgov in jamstev za hčerinske družbe. To, kar je sledilo, so časopisne novice.

V celotni zadevi Tripcovich se zdi, da je bilo pred stečajem rešeno tisto, kar je vedno ostajalo v ozadju: človeški – zlasti ženski -, strokovni in odnosni kapital družine in ladjarskega podjetja. Na koncu je v pristanišču ostalo tisto, kar se je rešilo strašnega brodoloma.

Erica Mezzoli
WeCanIt

4.4.a

1. generacija: Diodatov imperij

Leta 1895 je Diodato Tripcovich v Trstu ustanovil podjetje »D. Tripcovich-Società di Armamento ed Agenzia marittima« (Ladjarska družba in agencije za pomorski promet, op. p.), ki je leta 1912 postalo delniška družba in se je ukvarjalo predvsem z upravljanjem konzorcijev lastnikov (solastniki). Vendar se je podjetje kmalu začelo osredotočati na komercialne linijske prevoze ter storitve vleke in reševanja na morju.

**Fig. 4.4.a.1** – Diodato Tripcovich se je rodil v Dobroti (danes Črna gora) leta 1862. Po študiju pomorstva se je v osemdesetih letih 19. stoletja preselil v Trst in se zaposlil pri družbi Österreichischer Lloyd. Umrl je v Trstu leta 1925.
*(Archivio famiglia Marcovich)*

**Fig. 4.4.a.2** – Lastniška struktura parnika »Sarajevo« od njegove izgradnje in vpisa v avstro-ogrski register velikih ladij, namenjenih kabotaži (1899) do prevzema celotnega lastništva s strani družbe »D. Tripcovich & Co. (1917). Najprej se je Diodato leta 1901 pridružil konzorciju lastnikov kot njihov zastopnik.
*(ASTs, Governo Marittimo in Trieste – Seebehörde, 1385)*

**Fig. 4.4.a.3** – Trgovski ladijski promet je bil pomemben del poslovanja družbe. Ena najpomembnejših prog je bila tako imenovana linija AMOM, ki je oskrbovala zahodno Sredozemlje (Reka / Fiume-Casablanca).
*(ASTs, Società “D. Tripcovich & Co.”, 129)*

**Fig. 4.4.a.4** – Drugo ključno področje poslovanja so bile storitve vlačilcev in reševanja na morju. Po Diodatovi smrti leta 1925 je vodenje te veje podjetja prevzel njegov zet in avstro-ogrski letalski as baron Goffredo de Banfield. Zaslužen je za popolno reorganizacijo in posodobitev tega dela podjetja.
*(ASTs, Società “D. Tripcovich & Co.”, 129)*

4.4.b

1. generacija: Ermenegilda Dubrovniška

Leta 1891 se je Diodato Tripcovich poročil z Ermenegildo iz stare dubrovniške družine Pozza di Zagorje v Dubrovniku. Z denarjem iz ženine dote je Diodato začel kupovati delnice ladij, kar mu je omogočilo sodelovanje v konzorcijih ladjarjev.

**Fig. 4.4.b.1** – Grofica Ermenegilda »Gilda« Tripcovich, rojena Pozza di Zagorje, se je rodila leta 1870 v Dubrovniku. V zakonu z Diodatom so se ji rodili trije otroci: Mario, Maria (»Mary«) in Oliviero. Umrla je v Trstu leta 1943.
*(Archivio famiglia Marcovich)*

**Fig. 4.4.b.2** – Grb dubrovniške družine Pozza di Zagorje. Zaradi kulturnega in političnega ozračja ilirskega gibanja so nekateri člani družine v 19. stoletju prenehali uporabljati italijansko obliko priimka in se raje odločili za obliko »Pucić«.
*(Wikimedia Commons)*

**Fig. 4.4.b.3** – Razvoj Dubrovnika v sodobnem času. Na levi je staro naselje, na desni staro mesto pred potresom leta 1667.
*(DAD, Unknown author, via Wikimedia Commons)*

4.4.c

Tržaška mornarica v svoji mladosti

Akademijo Imperial Regia Accademia di Commercio e Nautica lahko štejemo za vrtec tržaškega pomorstva in pomorskega kapitalizma. Akademija je bila razdeljena na dva glavna oddelka, trgovino in pomorstvo, ter druge »manjše« smeri.

**Fig. 4.4.c.1** – Leta 1817 je Akademija dobila sedež v palači Biserini na trgu Leipzig (zdaj trg Hortis).
*(Ph. Erica Mezzoli, 2022)*

**Fig. 4.4.c.2** – Na akademiji so se na pordočju pomorstva usposabljali potomci družin, kot so Cosulich, Martinolich, Premuda in seveda Tripcovich.
*(Extract from the exam program for captain of offshore navigation vessels, ASTs, Accademia, 35)*

4.4.d

2. generacija: Mary & Jeffrey

Maria »Mary« Tripcovich in baron Gottfried von Banfield (poznan tudi kot Goffredo »Jeffrey« de Banfield) sta bila najlepši, najbolj občudovan in svetovljanski par v povojnem Trstu. Leta 1918 sta se zaročila v Trstu, leta 1920 pa sta se poročila v Angliji. V njunem zakonu sta se rodila Maria Luisa »Pinky« in Raffaello »Falello« de Banfield.

**Fig. 4.4.d.1** – Marija Tripcovich de Banfield je bila vzor lepote in sloga za vse tržaške ženske. Mecenka umetnosti, ki jo je leta 1927 na plesu v maskah upodobila Wanda Wulz.
*(Alinari, W. Wulz, WWA-F-001973-0000)*

**Fig. 4.4.d.2** – Mary in Jeffrey v Angliji, ko sta bila zaročena.
*(Archivio famiglia Marcovich)*

**Fig. 4.4.d.3** – Med prvo svetovno vojno je de Banfield postal znan kot »Adler von Triest« (v prevodu »Tržaški orel« – italijanskim letalcem pa je bil poznan kot »Drago rosso« (rdeči zmaj, op. p.)). Med ženskami je bil tako priljubljen, da so tržaške ulične prodajalke (*venderigole*) menda zbirale denar, da bi svojemu junaku podarile srebrni venec.
*(HGM, K. Sterrer, Porträt Gottfried von Banfield, 1918 – via Wikimedia Commons)*

4.4.e

Ženske in pomorski kapitalizem v vzhodnem Jadranu

Obale vzhodnega Jadrana so čudovite, in to ne le z vidika pokrajine ali kulturne zgodovine. Morje je tu ogledalo izjemnih in strnjenih lastniških skupin, v katerih so imele vodilno vlogo tudi ženske. Včasih je bila v tem kontekstu gospodarska moč žensk tako pomembna, da je bila primerljiva z močjo zvezde v planetarnem sistemu.

**Fig. 4.4.e.1** – Graf prikazuje število žensk, število velikih ladij za kabotažo, v katerih so imele deleže, in pristanišča, ki so jim pripadale na avstrijski obali cesarstva od leta 1879 do leta 1923. Na Malem Lošinju-Lussinpiccolo je bilo 19 ladij, med lastniki katerih je bilo tudi 30 žensk. V Dubrovniku-Ragusa je bilo 11 ladij, ki so bile delno v lasti 37 žensk. V Trstu-Trieste je imelo 80 žensk del lastništva 32 ladij.
*(ASTs, Governo Marittimo in Trieste – Seebehörde, 1385–1387)*

**Fig. 4.4.e.2** – Mary Tripcovich de Banfield na plesu v maskah leta 1927, našemljena v paža, skupaj z Marijo de Mimbelli – iz veje družine Mimbelli, ki se je naselila v Trstu in trgovala s pšenico – upodobila ju je Wanda Wulz.
*(Alinari, W. Wulz, WWA-F-001970-0000)*

**Fig. 4.4.e.3** – Graf prikazuje število žensk, število velikih čezoceanskih ladij, v katerih so imele deleže, in pristojna pristanišča na madžarsko-hrvaški obali cesarstva od devetdesetih let 19. stoletja do prvega desetletja 20. stoletja. Na Reki-Fiume je bilo 77 ladij, ki so bile delno v lasti 165 žensk. V Bakarju-Buccari je bilo med lastniki 27 ladij 34 žensk.
*(DARI, Pomorska oblast za Ugarsko-hrvatsko primorje u Rijeci 1870.–1918., 241-241A)*

4.4.f

3. generacija: Falello in umetniški kozmopolitizem

Po zaslugi matere Marije so imeli dediči de Banfield umetnost v krvi. Ta okoliščina je še posebej veljala za Raffaella »Falella«. Kot znan skladatelj in ladjar je v svojem življenju spletel izjemno mrežo odnosov v svetu umetnosti in mednarodnega jet-seta, katerega težišče je bil Trst.

Video 4.4.f.1 – Raffaello je bil vrsto let umetniški vodja Opere »Giuseppe Verdi« v Trstu in festivala dveh svetov – »Festival dei due mondi« v Spoletu. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do propada skupine Tripcovich v devetdesetih letih je bil tudi predsednik družinskega podjetja.
Njegovo najslavnejše delo je baletna stvaritev »Le combat« (London, 1949).

**Fig. 4.4.f.2** – Rafaelu naj bi pomagala navezati številne stike v svetu mednarodne umetnosti tržaška nadrealistična slikarka Leonor Fini.
*(L. Fini, Self-portrait with a Scorpion, 1938)*

**Fig. 4.4.f.3** – Leta 1949 ga je Fini seznanil z Rolandom Petitom, ki je istega leta v Londonu koreografiral de Banfieldovo delo »Le combat«.
*(Les ballets des Paris (1958), BRTD-NYPL – Digital Collections, ID 5054408)*

**Fig. 4.4.f.4** – Do srečanja s Herbertom von Karajanom je prišlo v Trstu takoj po koncu druge svetovne vojne. To je bil začetek prijateljstva za vse življenje.
*(Bundesarchiv, Bild 183-R92264)*

4.4.g

3. generacija: Pinky

**Fig. 4.4.g** – Druga hči zakoncev Tripcovich-de Banfield, Maria Luisa »Pinky«, na poročni dan v spremstvu očeta, ki jo vodi v cerkev.
*(Bundesarchiv, Bild 183-R92264)*

4.4.h

Dediščina

Dediščina sage Tripcovich-de Banfield niso ubogi ostanki družinske in podjetniške zgodovine, ki jih je butanje valov odvrglo na obalo. Kljub slabim odločitvam, ki jim je verjetno botrovala finančna neizkušenost, je bila tretja generacija Tripcovich-de Banfield pričujoča sama sebi in sodobna svojemu času. Ni vse izgubljeno.

4.4 Pogled na družbo »D. Tripcovich & C.« z obale